Nakup defibrilatorja

Vajeni smo defibrilatorje videvati na javnih mestih, pri tem pa verjetno ne razmišljamo veliko, od kod so se vzeli in kdo jih je tja postavil. Morda predpostavljamo, da morajo biti v nekaterih obljudenih okoljih te naprave javno dostopne po kakšnih zakonskih predpisih ali drugih zahtevah. Prav tako se ne sprašujemo, koliko defibrilator stane in kdo napravo financira, spet se morda zanašamo le na predpostavke, da nakup financira država iz sredstev zdravstvenega zavarovanja ali kaj podobnega. V resnici pa ni tako, temveč lahko nakup defibrilatorja povzroči bistveno več komplikacij, kot bi si mislili.

Ne gre namreč za obveznost, pri kateri ne bi imeli izbire. To sicer velja v nekaterih okoljih, recimo v zdravstvenih ustanovah in reševalnih vozilih, a to niso defibrilatorji, ki jih imamo običajno v mislih. AED naprave na javnih mestih so običajno tam zaradi javnega interesa, nemogoče pa je reči, kdo jih je tja postavil – za nakup se namreč lahko odloči vsak, saj gre za prostovoljno odločitev, tako kot pri postavitvi v javno uporabo. Seveda pa se s takšno napravo opremijo le redki posamezniki, večinoma so med kupci občine, izobraževalne in druge javne ustanove, pa tudi podjetja. Ne samo, da so ti kupci najbolj dovzetni za težnje javnega interesa, ampak je defibrilator tudi precej draga naprava in ni le postranski nakup. Upoštevajmo še stroške montaže in rednega vzdrževanja – ne gre za poceni projekt, ki bi si ga lahko privoščil vsak posameznik, temveč za investicijo več tisoč evrov.

Učinek, ki ga nudi defibrilator, je seveda vreden denarja, še posebej bi se o tem strinjali tisti, ki so doživeli srčni zastoj. Nakup defibrilatorja je torej povsem smiseln v mnogih okoljih, kjer obstaja relativno visoka verjetnost za srčni zastoj, tudi če ne gre za obvezen ali poceni nakup. Je pa to v veliki meri stvar javnega interesa, kar je treba posebej izraziti.