Nastavljanje izpušnih sistemov

Avtomobilski izpušni sistemi so doživeli pravo evolucijo. Če primerjamo začetke motorjev na notranje izgorevanje in njihove izpušne sisteme v primerjavi z današnjimi, opazimo kar nekaj pomembnih novosti, ki pripomorejo h manjšim izpustom trdih delcev, škodljivih plinov, seveda pa se ne sme zanemariti tudi zvočno onesnaževanje neposredne okolice. Včasih so bili izpušni sistemi praviloma samo enostavno oblikovana cev, ki je pline vodila v okolico. Že kaj hitro pa so proizvajalci ugotovili, da lahko glasen ropot motorjev na bencin ublažijo z vstavitvijo posebnih dušilcev zvoka v izpušni sistem. To je bila prva izboljšava izpušnih sistemov, kmalu pa so ji sledile nove.

Katalizatorji za čiščenje izpušnih plinov so postali naslednja velika novost pri tehnologiji izpušnih sistemov. Z njimi so se zmanjšali izpusti dušikovih oksidov, ki so krivec za nastanek kislega dežja ter imajo mnogo negativnih vplivov na okolje. Še nekoliko zatem pa so prišli na sceno dpf filtri, ki filtrirajo trde delce. Ti so glavni krivec za bistveno poslabšanje kakovosti zraka v prometnih mestih in ob močno obremenjenih cestah, kjer poteka tranzitni promet. Trdi delci so zlasti problem dizelskih motorjev, ki so se v 90 letih zelo hitro razširili tudi na segment manjših avtomobilov, kjer je prej kot glavno gorivo prevladoval bencin. 

Izpušni sistemi z dpf filtri so zato bistveno čistejši od svojih predhodnikov. Mnogi domači mojstri prisegajo na odstranitev dpf filtra, s čimer naj bi se izboljšala moč vozil. Ob tem pa pozabljajo, da je odstranitev dpf filtra serijske vgradnje ilegalna in tak avto na tehničnem pregledu vedno zavrnejo. S stališča moči motorja odstranitev dpf filtra ne bi smela prinašati poslabšanja, če je ta ustrezno vzdrževan. Zato pa ga je treba na vsakih 50 000 km pregledati, da se izognemo nastajanju oblog. S pravočasnim odkritjem oblog jih lahko odstranimo, ne da bi pri tem uničili dpf filter.